Ponarejena kozmetika vs. azijska kozmetika: miti in resnice

ponarejena kozmetika

Živjo in dobrodošla v eni tistih objav, ki govorijo o izredno pomembnih tematikah. Na mojo srečo imam moj blog, platformo, ki mi omogoča, da lahko govorim o stvareh, ki so mi pomembne in vem, da na ta način lahko posredujem informacije in lastna mnenja mnogim od vas. Danes želim spregovoriti o zelo pomembni temi – razliki med azijsko kozmetiko in azijskimi ponaredki, med dobrim in slabim in tveganji, s katerimi se soočaš pri nakupu ponaredkov. Objava je vsebinsko nastala v sodelovanju z blogerko Dašo (Soap & Water), čudovite fotografije pa je prispevala Tamara (Cherry Colors). Hvala obema za prispevek k tej izredno pomembni tematiki. Objava bo dolga, tako da kar začniva.

V Facebook skupini Ljubim kozmetiko, ki jo že kar nekaj časa moderiram, se pogosto pojavijo vprašanja o nakupih kozmetike preko spletnih strani v smislu AliExpress, Wish in podobno. Uporabnice so prepričane, da kupujejo kakovostno oziroma originalno kozmetiko za nenormalno ugodno ceno in verjamejo, da je tako ugodna zato, ker jo kupijo direktno od vira, ne pa od trgovca. Tako trdijo, da nas znamke in trgovine v zahodnem svetu “nategujejo” (pardon izrazu) s tem, da nam za isto stvar računajo trojno ceno.

Razumem, da bodo določene posameznice to stališče zagovarjale v nedogled. Ta objava ni namenjena njim – želim jim le uspešno varčevanje na lastnem zdravju in držim pesti, da na svoji koži nikoli ne bodo izkusile posledic, ki jih potencialno prinaša uporaba ponaredkov. Ta objava je za vse tiste, ki ste kdaj pomislile o nakupu iz zgoraj omenjenih virov in iščete informacije o tem, kakšna je resnica za cenami in sestavinami.

Najprej se dotakniva izjav v smislu, da v “naših trgovinah tudi ne veš, kaj dobiš, pa še cene so pretirane”. Tukaj se za točnost informacij sklicujem na blog Milnice, kjer so vsa navodila za legalno prodajo kozmetike na slovenskem trgu (in trgih EU) spisana v sodelovanju z Laro, univerzitetno diplomirano inženirko kemijske tehnologije ter strokovnjakinjo za toksikologijo in kozmetologijo. Celotna prispevka na temo si lahko prebereš *tukaj – legalna prodaja kozmetičnih izdelkov* in *tukaj – kako prodajati kozmetične izdelke*. Če te tema zanima, je na blogu Milnica še kar nekaj drugih zapisov. Če pa na kratko povzamem nekaj ključnih točk: vsakdo, ki hoče na slovenskem trgu prodajati kozmetične izdelke, mora:

  • zagotoviti, da proizvodnja kozmetičnih standardov poteka v skladu z načeli dobre proizvodne prakse (GMP), ki so določeni v standardih. Standard za področje kozmetologije je ISO 22716:2007. Ta mednarodni standard podaja smernice za proizvodnjo, obvladovanje, skladiščenje in odpremo kozmetičnih proizvodov. /…/ Standardi dobre proizvodne prakse omogočajo popolno sledljivost proizvodnega procesa od začetka proizvodnje oz. surovega materiala;
  • opraviti testiranja, ki veljajo za vse izdelke, ki so dovzetni za mikrobiološko rast. Ti izdelki potrebujejo dokument, ki dokazuje fizikalno-kemijsko in mikrobiološko značilnost stabilnost izdelka;
  • imeti za vsak izdelek proizvodni list, ki vsebuje količino vsake sestavine v izdelku (izraženo v %), vrsto sestavine in njeno funkcijo, navedenega dobavitelja sestavin in proizvajalca, INCI ime vsake sestavine, CAS in EINECS številko in tako dalje. Če se na primer šminka prodaja v več barvah, mora imeti vsaka barva svoj proizvodni list;
  • imeti za vsak izdelek izdelano poročilo o varnosti, ki ga izdela usposobljen strokovnjak;
  • imeti za vsako surovino, ki se uporablja v produktih, analizne liste; ter
  • dokazati učinkovitost kozmetičnega izdelka, in sicer s testi učinkovitosti.

ponarejena kozmetika

Prodaja izdelkov na trgu EU torej ni mala šala. Vsak izdelek, ki ga najdeš na prodajnih policah ali ga kupiš preko spletne trgovine s sedežem v EU, mora zadostiti vsem zgoraj navedenim standardom. Da, cene se bistveno razlikujejo od tega, če kupiš kozmetiko, ki se proizvaja v ZDA, v ZDA, enako kot bi za izdelek, ki se proizvaja v Sloveniji, plačala bistveno več, če bi ga kupila v ZDA. Če približno razumeš koncepte, kot so konkurenca, marža in dobiček, potem ti je jasno, da ti trgovine izdelkov ne bodo prodale, ne da bodo pri tem tudi same zaslužile lep kupček denarja.

Standardi, ki veljajo za prodajo kozmetičnih izdelkov v EU, pa niso enaki po vsem svetu. Vse države imajo lastno regulativo kozmetičnega trga, ki je bolj ali manj podobna našim. Boljša ali slabša – nepomembno, vsekakor pa vsaka ščiti potrošnika pred tem, da si po obrazu ne maže strupenih snovi in na ustnice ne nanaša lepila.

Originalna kozmetika, tudi azijska, spada pod vsaj minimalno regulativo.

Obstaja ogromno azijskih izdelkov, ki jih lahko naročiš preko preverjenih spletnih strani (med meni bolj poznanimi je Jolse pri nas pa na primer Skin Trick in Missha). Ti izdelki so izdelani v skladu z zakonodajo in regulativo države,  v kateri so bili proizvedeni in ti zagotavljajo (vsaj minimalno) varnost.

ponarejena kozmetika

Kaj pa ponaredki? No, tukaj bom direktno citirala Dašo, ki je napisala takole:

“ponaredek je večinoma narejen v razmerah, v katerih si ne bi upale iti niti na veliko potrebo, svetlobna leta od tega, da bi tam upale pojesti sendvič, ki ste ga prinesle s seboj, zato tudi izdelkov iz teh garaž ne bi smele dajati na obraz, blizu sluznice ali na usta. Nikoli, nikoli ne bi kupila preko AliExpress, Wish in podobnih trgovin ničesar, kar se uporablja oralno, se vpije v kožo in uporablja v bližini sluznice.”

Torej, če ti povem po domače: če kupiš ponaredek, nimaš niti najmanjšega pojma niti najmanjše kontrole nad tem, kaj nanašaš na svoj obraz, telo, lase.

Laboratorijska in toksikološka testiranja so v takšnih ponaredkih odkrila živo srebro, arzen, svinec, cianid in industrijska lepila. Ti ni dovolj? No, v izdelkih so odkrili tudi človeški urin in podganje iztrebke. Njami, mar ne? Gotovo nekaj, kar bi rada nanesla na svoje telo?

Zagovornice ponaredkov pravijo, da je izdelek kljub izredno nizki ceni gotovo originalen, če je pakiran v originalni embalaži. Če si že kdaj videla ponaredek, potem veš, da je takšna trditev popolna neumnost, saj so tudi ponaredki tako v zunanji kot notranji embalaži narejeni zelo dobro. Narediti ponarejeno škatlico in nanjo napisati enake podatke, kot so zapisani na originalni škatlici, pač ni problem. Na *tej povezavi* si lahko ogledaš primer, kako podobna sta si lahko originalen in ponarejen izdelek. Na *tej povezavi* pa si proti dnu strani lahko ogledaš nekaj zelo nazornih reakcij na ponarejene izdelke (če imaš slab želodec, prej odloži svoj sendvič in kavico). Nekatere uporabnice takšne kozmetike se sklicujejo na to, da prej preberejo mnenja uporabnic o izdelku na spletni strani, preko katere nakupujejo.

Pa veš, da lahko ponaredki poleg opeklin, vnetij in zateklin lahko povzročajo tudi dolgoročne posledice, ki jih uporabnice tudi po nekaj letih uporabe ponaredkov lahko še ne zaznajo? Da, morda 10 vnosov minimalne količine živega srebra v telo preko sluznice ne bo privedlo do trajnih posledic. Kaj pa 100 vnosov? 1000 vnosov? Živo srebro se nalaga v telesu, dolgoročno pa lahko povzroči uničenje membran organov, kot so možgani, ledvice in jetra. To je samo primer za eno od sestavin, ki so jo našli v kozmetičnih ponaredkih.

Upam, da sem zapis napisala dovolj točno, dovolj natančno in dovolj nazorno, da veš, zakaj se je potrebno ponaredkom izogniti in zakaj ponaredkov in azijske kozmetike ne gre metati v isti koš. Hvala za tvojo pozornost. Če misliš, da je to tematika, ki je vredna pozornosti, pa bom vesela tudi, če jo deliš s svojimi prijatelji. Do naslednjič, ostani čudovita!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja